KAJ SMO SE NAUČILI?

DELO V LABORATORIJU

Cilj izmenjave je, da  v praksi spoznamo delo, na katerega se z veliko mukami teoretično pripravljamo v šolskih klopeh. Naša »praksa« je zajemala delo v laboratoriju, s katerim smo se v zadnjih 14 dneh zbliževali. Pred začetkom dela smo dobili nekaj dodatne teoretične osnove in s tem obnovili naše že obstoječe znanje. Spoznali smo tudi, kako so laboratorijske analize resnično uporabne v današnjem svetu in lahko veliko pripomorejo k izboljšanju, v našem primeru, kvalitete zemlje.  V samem laboratoriju smo se srečali s tehnikami pipetiranja, centrifugiranja, spektrometrije in plinske kromatografije.  Te metode dela smo obravnavali že pri pouku, zato smo jih lahko na delu močno utrdili. Vadili pa smo tudi tehtanje z različnimi tehtnicami, sejanje in  pomivanje, s katerim nismo utrdili le praktičnega znanja, temveč pridobili tudi nekaj ostalih kompetenc. To so natančnost, praktičnost in organiziranost (brez teh ne gre pri prav nobenem delu).

PISANJE BLOGA

Nekoliko večji skupinski izziv je predstavljalo pisanje bloga, pri čemer je bilo potrebno veliko potrpežljivosti, popuščanja in prilagajanja, da smo vam lahko izdali končni izdelek. Skupaj smo popravljali pravopisne napake, ob tem utrjevali slovnico in hkrati bogatili besedni zaklad. Ob pisanju bloga smo se tudi veliko družili in pogovarjali, ob tem spoznavali drug drugega in utrjevali medsebojne odnose.

JEZIK

Nismo utrjevali le slovenskega jezika, komunicirati smo morali tudi z našimi gostitelji. Kljub temu, da veliko prebivalcev ni najbolj veščih v rabi angleščine, so vedno pripravljeni priskočiti na pomoč. Njihov »seksi« jezik so nam poskušali približati laborantke v podjetju A2, natakarica v mezi in celo vozniki kombija. Naučili so nas nekaj osnovnih besed, ki smo jih nekajkrat celo uporabili. Ko so domačini slišali, da znamo nekaj besed v portugalščini, so se jim na obraz narisali široki nasmehi.

PORTUGALCI 

Portugalce smo občutili kot zelo prijazne, gostoljubne, odprte in strastne ljudi, polne energije. Naučili smo se, da se je treba v avto, katerega voznik je Portugalec, vedno usesti pripravljen na turbulentno in noro vožnjo. Nekaj časa se namreč peljejo po sredinski črti, nekaj časa po dveh kolesih, včasih sekajo ovinke po nasprotnem pasu ali pa celo v ovinku prehitevajo ostala vozila. Kljub temu promet poteka dokaj varno in zeeelo hitro, saj vozniki radi tekmujejo s časom, pot pa zato vedno mine kot bi tlesknil.

KULTURA

Našo kulturno pot po Portugalski so krasili čudoviti arhitekturni slogi iz različnih obdobij in veeeeeeliiiikooo ploščic. V vsakem obiskanem mestu smo videli v Atlantik iztekajoče se reke, ki mesta naredijo še bolj čarobna. Na splošno kultura Portugalske ni preveč drugačna od slovenske, je pa drugačna njuna zgodovinska zgodba, kar se odraža v portugalski identiteti. Spoznali smo kar precej ljudi, ki prihajajo iz nekdanjih portugalskih kolonij in tako puščajo svoj pečat v portugalskem edinstvenem kulturnem razvoju.

ZANIMIVE JEDI

Portugalsko drugačnost smo tudi okusili. Poskusili smo veliko različnih tradicionalnih jedi, katerih glavna sestavina je največkrat riba polenovka. Velikokrat jo spremljata riž ali krompir, včasih celo oboje. Omembe vredna je tudi jed francesinha, ki jo mora poskusiti prav vsak turist.  Ker pa brez sladice ne gre, smo si privoščili kar nekaj sladkih grižljajev, ki so bili izvrstni (najbolj znani slaščici sta cheesecake in Pastel de nata).

14. in 15. dan: PORTUGALSKA, ADEUS!

Ker je bila današnja noč naša zadnja »polna« noč, smo jo morali izkoristiti do konca. Skupaj smo se družili do poznih večernih ur, zjutraj pa smo se malo kasneje, še zadnjič skupaj zbrali za okroglo mizo in pri  zajtrku naredili načrt za današnji dan. Najprej smo dodelali našo prejšnjo objavo za blog in jo objavili. Nekaterim je primanjkovalo precej spanca, zato so se nato zavili v odeje, drugi pa smo se odpravili na sprehod po mestu. Ob 12.45 nas je čakalo običajno kosilo (juha, riba, krompir in solata), ki pa smo ga tokrat imeli v sosednjem hotelu. Manjkala pa je sladica,  zato smo se po kosilu odpravili na lov na slaščičarne.

Profesorica Mika nas je vodila do najboljše slaščičarne v mestu, ki jo je odkrila pred nekaj dnevi. Tam smo nabrali tudi nekaj slaščic za naše družinske člane, da bodo lahko tudi oni okusili delček portugalske kulinarike. S praznimi denarnicami in polnimi vrečkami smo se vrnili nazaj v naš hotel, kjer smo se uredili za bližajočo se poslovilno »prireditev«.

Braga Mob, organizator naših dejavnosti, je za vse odhajajoče skupine pripravil večerjo, pred katero je potekala še podelitev certifikatov in izpolnjevanje kratke ankete in fotografiranje, ki mu ni bilo videti konca. Dogodek smo si predstavljali malo drugače, a smo se kljub temu v hotel vrnili siti in pripravljeni na pakiranje.

Večerjo smo zaključili s torto

Spominke smo že pridno pospravili na varno v kovčke, pred nami pa je samo še dolga pot do doma. Izpred hotela se bomo odpeljali v soboto ob 3.30 zjutraj, let pa bomo imeli ob 6.30. Po pristanku v Milanu nas čaka le še 6-urna vožnja do Ljubljane.

Naš dom pretekla dva tedna

Zadnja fotografija na portugalskih tleh

13.dan: »ZVOKI PADAJOČE STEKLENICE«

1.november

Naš predzadnji dan … dan vseh mrtvih ...

Že pred prvimi sončnimi žarki se je v pokrajini Minho, nad skrivnostnim mestom Braga, raztezala mračna meglica … V hotelu ob železniški postaji, sobi številka 203, so mirni spanec nedolžne deklice zmotili neobičajni zvoki … Prepričana je bila, da jo je prišel preganjat stari prijatelj zaradi neporavnanih dolgov. Bolj kot so se glasovi približevali, bolj se je skrivala pod odejo … Ko se je zavedla, da izhoda iz te »nočne more« ne bo, se je opogumila, zbrala vso svojo žensko moč, stekla do stikala za luč in si s tem rešila življenje.  Spreletel jo je še večji srh, saj je na sosednji postelji nepremično ležala njena sostanovalka. Pod prsti je kmalu začutila hladno stikalo, ki je ob premiku prižgalo odrešilno luč. 

Glasovi še kar niso potihnili in so prestrašeni deklici preprečili nadaljnji spanec …

Na tak način se je danes prebudila Maša. Čeprav se je zbudila v zgodnjih jutranjih urah, jo je na zajtrk prehitela vedno prva Maruša. Tudi Marušo pa je današnje jutro pričakalo »presenečenje«. V jedilnici jo je prehitel Luka in s tem izpolnil svoj življenjski cilj. Le s kom ima veze, da je na tako temačno jutro izpolnil takooo mogočni cilj?? Ko so se jima za mizo pridružili še ostali člani ekipe 6+1, smo skupaj pozajtrkovali in se ob desetih odpravili na izlet v mestece Viana do Castelo, ki leži ob ustju reke Lime. 

Najprej smo se zapeljali na z drevesi poraščen grič nad mestom, kjer stoji bazilika Sv. Lucije. Od tam je prečudovit razgled na spodaj ležeče mesto in reko Limo, ki se mirno izliva v neskončni Atlantik. To razgledno točko so objavili tudi v reviji National Geographic in jo označili za eno najlepših na svetu.

Bazilika sv. Lucije

Rebeka in Mika sta se povzpeli na sam vrh bazilike

Skupinska slika z vodičko Rito

Pogled z Monte de Santa Luzia na mesto Viana do Castelo

Od tam smo se lačni spustili nazaj v mesto, kjer smo želodčke napolnili kar v nakupovalnem centru. Ta se drži železniške postaje, zato je poln premikajočih se vlakcev.

Za kosilo smo si privoščili že pogrešano pico

Maša s polnimi usti, Andraž pa še zaskrbljeno čaka na svojo pico ...

Po kosilu sta nas vodiča odpeljala na sprehod skozi mesto in nam razkazala njegove glavne znamenitosti. Za staro mestno jedro so značilne renesančne in emanuelovske hiše.

Mestna hiša na trgu republike

Sprehodili smo se tudi vzdolž reke Lime in jo pospremili do njenega izlitja v morje. Ker se Atlantika ne moremo dotakniti vsak dan, smo izkoristili to enkratno priložnost in vanj namočili prstke. Madžari, s katerimi smo bili na izletu, pa so bili veliko drznejši in v morje namočili ... Niso jih ustavile niti nizke temperature in rahel dež.  

Hrepenenje po morju je končno potešeno

Obalna promocija naše šole

Zaradi slabega vremena smo se kaj kmalu odpravili nazaj proti hotelu in se pogreli v naših sobah. Še dodatno pa nas je pogrela topla večerja in druženje ob in po njej. Sedaj zremo skozi okno v dež, meglico pa še vedno oblega skrivnostno Brago. Upamo, da se že poslavljata, saj jutri pričakujemo lepo vreme in zaključek našega nabiranja izkušenj na tujih tleh.

12. dan: SOLZE OB SLOVESU

Že od jutra nas je spremljala grenka misel, saj je bil to naš zadnji delovni dan v A2. Ker smo se spoprijateljili z osebjem smo vedeli, da bo slovo še posebej težko, a neizbežno. Ko smo prišli v laboratorij, se je vzdušje v sekundi spremenilo. Postali smo delavno živahni in pripravljeni na nove izzive. Danes smo se še zadnjič zamenjali in tako je vsak par opravljal vsako nalogo dvakrat.

Pogovor je hitro stekel, čas pa še hitreje. Preden smo se zavedali je napočil čas za kosilo, kjer nas je ponovno pričakala prijazna natakarica Maria. Zanjo smo imeli pripravljeno posebno presenečenje, saj je prijazno skrbela za naše lačne želodčke zadnja dva tedna. Darilo je bila škatla BIC piškotov. Sama pa nas je presenetila s poslovilnim darilom. Vsak je dobil košček ledene torte, korenčkove torte in cheesecake. 

Maruša in Zala zelo skoncentrirani na pridobljeni "sladkiš"

Ledena torta, cheesecake in korenčkova torta

Po kosilu smo se poslovili od laborantk in lastnikov podjetja. Na žalost Alen, zaradi osebnih razlogov, ni bil prisoten. Kljub temu nas je presenetil s prijaznim sms sporočilom. Za naš trud in resnost v laboratoriju so nam podarili škatlo lokalnih dobrot. 

POGREŠALI VAS BOMO:

Vedno nasmejana Beatriz, za sliko resna

Joana, vedno za hece

Delovna čebelica Ana Catarina

Celotna ekipa teh dveh tednov

Odhajamo iz laboratorija ... Upamo, da se še kdaj ponovno snidemo

Lokalne dobrote in v ozadju nenamerna promocija BIC-a

Zvečer smo se kljub celodnevnemu poslavljanju nekoliko poveselili. Namreč, tudi na Portugalskem, za večer 31. oktobra, praznujejo noč čarovnic. Odločili smo se, da bomo sledili tradiciji in se vsi skupaj oblekli v maske, in sicer "Odpuljeni laboranti". Odšli smo v mesto in se neizmerno zabavali z domačini in strašili mimoidoče.

11. dan : V ISKANJU SUSHIJA

Današnji torek se je začel sivo, dolgočasno in prva misel dneva je bila kava, drugače bomo zaspali.  A na srečo nas je zbudil čarobni zvarek kapučina. Le Maruša in Zala sta se lahko uprli skušnjavi alkaloida, po imenu kofein. 

Tudi danes smo relativno malo zamudili. Ko smo se ustavili pred delovnim poslopjem, nas je presenetil dež. Na srečo so nam vrata laboratorija hitro odprli in tako smo veseli stekli na delo. Dvojice so ponovno zakrožile in opravljale popolnoma enako delo kot prejšne dni, le da sta Andraž in Luka dokončala včerajšnji postopek. 

Vzorcem prsti, ki so bili zatehtani včeraj sta dodala reagent Cohex in jih dala na mešalnik za 60 minut. Medtem sta druge vzorce prsti zmešala z drugim reagentom Melich 3 in jih mešala 5 minut. Po mešanju sta vzorce dala v centrifugo. Naloga centrifuge je, da loči tekoči del od trdih delcev. Potem sta odpipetirala 1 ml dobljene tekočine in le tej dodala 9ml destilirane vode. Te epruvete sta nato dala v vrsto za testiranje na plazemskem spektrometru. Ko sta zaključila vse vzorce z Melichom 3, je bilo enourno mešanje Cohexa in prsti ravno končano. Te vzorce sta dala v centrifugo in jih razredčila kot v prejšnem primeru, ter jih prav tako postavila v vrsto za testiranje s plazemskim spektrometrom.

Merilna pipeta

Priprava razredčitev po centrifugi.

Ti vzorci gredo v plazemski spektrometer.

Kosilo se je izkazalo za poseben izziv, saj nam je natakarica podala listek z jedmi v portugalskem jeziku. Sami smo si jih morali prevesti in na osnovi tega izbrati jed. Na izbiro smo imeli teletino v omaki, mineštro ali pa svinjino z rižem. Vse jedi so bile slastne.

Po obedu smo dvojice povpraševale po "zanimivostih" podjetja. Izvedeli smo, da v enem mesecu analizirajo več kot 1200 vzorcev prsti in listov. Razmerje med številom vzorcev prsti in listov se spreminja glede na letni čas. Torej, spomladi je testiranih več vzorcev listov in manj vzorcev prsti. Prav tako je to edini laboratorij na Portugalskem, ki se ukvarja s testiranjem prsti in listov za namen kmetovanja. 

Po uspešnem delu smo se odpeljali proti hotelu in medtem vozniku predvajali slovenske pesmi. Zavrteli smo mu Sašo Landero, Siddharto in še mnoge druge. Bil je zelo navdušen. Ko smo prišli do hotela, smo se vsi, na Mašino željo, odpravili na lov za sushijem. Na žalost je bilo iskanje neuspešno, zato smo se morali zadovoljiti s sladicami iz pekarne. V hotelu nas  je čakala še večerja in Mika, ki nas je povprašala o poteku današnjega dne.

Ker smo pridni dijaki, smo seveda zaspali takoj po Lumpijih, v pričakovanju naslednjega dne.

Mehki medo nam je osvetlil deževni dan :)

10. dan : ČUDEŽNI DAN

Danes smo vstali v pričakovanju dežja, ampak nas je pričakal čudež, saj je zasijalo sonce. Vendar to ni bil edini čudež... Naš predviden odhod na delo je ob 9.00. Ker pa smo navajeni na polurne zamude šoferjev, ob devetih še nihče ni bil pripravljen. Fanta sta vseeno ostala previdna in opazila pred hotelom čakajoči prevoz. Panično sta klicala dekleta in trkala po naših vratih. Kot bi tlesknil smo bili vsi v kombiju in prvič prispeli na delo pravočasno. Osebje v laboratoriju je bilo navdušeno.  

Delovni dan je prva dvojica začela s tehtanjem vzorcev zmletih listov različnih rastlin, ki rastejo na predelih Portugalske, Španije in celo Velike Britanije. 

Rebeka med "miksanjem" listov

Namen analize vzorcev listov je ugotoviti vsebnost različnih kemijskih elementov, nitratov in drugih primesi v zemlji, v kateri rastejo rastline. Vzorce smo nakisali s kislino in vodikovim peroksidom in segreli v posebni mikrovalovni pečici na 900 ᵒC. 

Redčenje po segrevanju

Pripravljeni vzorci

Po 60 minutah smo raztopine razredčili z destilirano vodo, jih prelili v 100ml velike bučke ter jih zaprli. Tako pripravljene vzorce je laborantka shranila za nadaljne analize, ki potekajo v plazemskem spektometru.

Plazemski spektometer

Druga dvojica je pripravljala aluminijaste kapsule z vzorci listov in prsti. Za liste zatehtamo 7,5 mg, medtem ko za prst 80 mg. Nato kapsule zmečkamo v kroglice in jih vstavimo v boben. Boben nato namestimo na napravo za plinsko kromatografijo, katera vsako kroglico posebej "zažge" na 900°C, da dobimo izpuh. Ta prečka kolono filtrov  skozi katere lahko prideta le ogljik in dušik. V nadaljevanju se ločita s pomočjo plinske kromatografije, nato pa količino njune vsebnosti ugotovimo s pomočjo prevodnosti toplote.

Boben z vzorci, ki so shranjeni v aluminijastih kroglicah

Aluminijaste kapsule različnih velikosti

Tretja dvojica pa je pomagala laborantki Ani Katarini, ki ima zelo oster in za nas boleč pogled. Za začetek so trikrat zatehtali 24 vzorcev zemlje, saj jih potrebujemo za 3 različne teste; prvi za ugotavljanje pH, ostala dva testa pa bosta dijaka opravljala jutri, zato več o tem v naslednjih dneh. STAY TUNED 😎

Po delu nas je Jose odpeljal domov, v varno toplino hotelskih sob. Tu smo si po napornem vikendu končno odpočili in začeli z načrtovanjem naših kostumov za bližajočo se noč čarovnic.🎃

8 in 9 dan: RAZISKOVALCI PORTUGALSKE

LIZBONA

Znamenit pregovor pravi: 

"Coimbra študira, Braga moli, Lizbona se šopiri, Porto pa dela."

Po preživetem prvem tednu je napočil vikend, ki smo ga izkoristili za raziskovanje Portugalske. V soboto smo se ob 5.15 zjutraj skobacali na avtobus in se odpravili na štiri urno vožnjo proti Lizboni. Ta leži na južni polovici Portugalske in je njeno glavno mesto. Ob vhodu v mesto smo se zapeljali pod mostom 25. aprila, ki je znan po uporu ljudstva proti diktatorju Salazarju. Je tudi največji viseči most v Evropi. 
Ogled smo začeli z obiskom najstarejše pekarne v mestu, v predelu Belem. Pot nas je vodila mimo Narodnega muzeja kočij, ki se nahaja v prostorih kraljevske palače. Palača je danes uradna rezidenca portugalskega predsednika Marcela Rebela de Sousa. Ogledali smo si samostan hieronimitov s cerkvijo, ki ga je zgradil Manuel I., v spomin na uspešno potovanje Vasca da Game v Indijo. Sprehodili smo se tudi do Spomenika raziskovalcem, pomorskega in vojaškega muzeja ter Belemskega stolpa, imenovanega tudi spomenik pomorskim zmagam. Tudi ta je bil zgrajen v času Manuela I. in je ena najbolj nedotaknjenih emanuelovskih stavb na Portugalskem.

Pogled na palmo, ki ni palma, ampak cikas;
v ozadju samostanska cerkev

Sarkofag Vasca da Game pri vhodu v cerkev

"Mavrična fontana"

Torre de Belém

(Belemski stolp)

Spomenik odkritij spominja na velike portugalske raziskovalce

Vreme na Portugalskem je še vedno sončno, vendar so temperature v zadnjih dneh nekoliko padle. Za to je poskrbel močan veter, zaradi katerega smo si morali napolniti žepe s kamni, da nas ni odpihnilo. 

Pri kosilu smo okušali še nekaj novih portugalskih dobrot. Maša je poskusila jed po imenu "Carne de porco a alentejana", Mika in Maruša pa sta se pogreli z juho "Sopa alentejana".

Sopa alentejana

Carne de porco a alentejana

V restavraciji smo bili malce ogoljufani, a smo kljub temu ohranili Lizbono v dobrem spominu. Po kosilu smo si še malo ogledali ulice mogočnega mesta in se kmalu vkrcali na avtobus.

Tudi na Portugalskem imajo kužke😱

Naša zadnja postaja je bilo mesto Fatima. Že ob prvem trenutku smo začutili utrip najbolj verskega središča na Portugalskem. Ogledali smo si cerkev in freske, ki jo krasijo. Prav tako smo videli veliko število romarjev, ki se jim je ta dan vtisnil v srce. V Fatimi nas je čakala tudi večerja, po kateri smo se utrujeni in premraženi vrnili na avtobus in krenili proti hotelu, kamor smo se vrnili v poznih večernih urah.

Večerni pogled na Fatimo

PORTO

Za razliko od Lizbone smo  v Porto odšli naspani, saj se je ura premaknila nazaj in nam tako omogočila uro spanca več. Namesto z avtobusom smo se tokrat na izlet odpeljali z vlakom. Pot do železniške postaje je bila kratka, saj je lokacija našega hotela zelo blizu nje.

Kdo gre na izlet z vlakom??😄

Na poti smo se sladkali z arašidi, oblitimi z medom. Naša dobrosrčna profesorica jih je delila tudi z našimi  vodiči, ki nam dnevno predajajo svoje znanje. 

Naši vodiči
What a beautiful chocholate man... (White Chicks)

Izstopili smo na železniški postaji, ki nas je vse očarala, saj so se po stenah širile prelepe zgodbe, ki so prikazovale dogodke iz preteklosti, ujete v mnogih ploščicah.

Železniška postaja v Portu z imenom São Bento

Po mestu smo se lahkotno sprehodili in zraven opazovali številne kavarne, kipe in muzikante. Videli smo tudi slavno knjižnico, kjer je J.K. Rowlling dobila svoj navdih za pisanje slavne serije Harry Potter. Nato smo prečkali reko Douro po mostu Luiza I. , kjer smo poleg prelepega razgleda videli tudi mladoporočenca, ki sta se z roko v roki sprehajala v poročni opravi. 

Smešna opomba: ko je prišel tramvaj je skoraj povozil žensko.

Zaljubljeni par na mostu Luiza I.

Reka Doura, ki obliva mesto Porto

Po prečkanju nevarnega mostu smo se spustili na višino reke in v restavraciji Barris do Douro, pojedli kosilo. Na obrežju smo s polnimi trebuščki veselo nakupovali spominke.

Degustacija tradicionalnega Portovca

Po uspešnih nakupih za družinske člane smo se odpravili na vožnjo z ladjico po reki Douro. Poleg impresivne arhitekture in sedmih mostov smo videli mnogo galebov, čigre in čapljo v preletu. Luka pa je v vodi ugledal ciplja. Vožnja z ladjico nas je popolnoma očarala in nam pokazala mesto še iz drugega zornega kota.

Vkrcanje na ladjico

Peljali smo se kar pod sedmimi mostovi ...

Po pristanku so Maruša, Zala in Rebeka oropale vse trgovine z majicami in pluto ter se neizmerno zabavale med zapravljanjem denarja. Po zabavnem dnevu v Portu smo se s sončnim zahodom poslovili od mesta in se odpravili proti domači Bragi. Ob povratku nas je v hotelu čakala topla večerja, po kateri pa smo se ponovno zbrali in pisali blog, ki ga sedaj berete.

Vejo você amanhã!