KAJ SMO SE NAUČILI?

DELO V LABORATORIJU

Cilj izmenjave je, da  v praksi spoznamo delo, na katerega se z veliko mukami teoretično pripravljamo v šolskih klopeh. Naša »praksa« je zajemala delo v laboratoriju, s katerim smo se v zadnjih 14 dneh zbliževali. Pred začetkom dela smo dobili nekaj dodatne teoretične osnove in s tem obnovili naše že obstoječe znanje. Spoznali smo tudi, kako so laboratorijske analize resnično uporabne v današnjem svetu in lahko veliko pripomorejo k izboljšanju, v našem primeru, kvalitete zemlje.  V samem laboratoriju smo se srečali s tehnikami pipetiranja, centrifugiranja, spektrometrije in plinske kromatografije.  Te metode dela smo obravnavali že pri pouku, zato smo jih lahko na delu močno utrdili. Vadili pa smo tudi tehtanje z različnimi tehtnicami, sejanje in  pomivanje, s katerim nismo utrdili le praktičnega znanja, temveč pridobili tudi nekaj ostalih kompetenc. To so natančnost, praktičnost in organiziranost (brez teh ne gre pri prav nobenem delu).

PISANJE BLOGA

Nekoliko večji skupinski izziv je predstavljalo pisanje bloga, pri čemer je bilo potrebno veliko potrpežljivosti, popuščanja in prilagajanja, da smo vam lahko izdali končni izdelek. Skupaj smo popravljali pravopisne napake, ob tem utrjevali slovnico in hkrati bogatili besedni zaklad. Ob pisanju bloga smo se tudi veliko družili in pogovarjali, ob tem spoznavali drug drugega in utrjevali medsebojne odnose.

JEZIK

Nismo utrjevali le slovenskega jezika, komunicirati smo morali tudi z našimi gostitelji. Kljub temu, da veliko prebivalcev ni najbolj veščih v rabi angleščine, so vedno pripravljeni priskočiti na pomoč. Njihov »seksi« jezik so nam poskušali približati laborantke v podjetju A2, natakarica v mezi in celo vozniki kombija. Naučili so nas nekaj osnovnih besed, ki smo jih nekajkrat celo uporabili. Ko so domačini slišali, da znamo nekaj besed v portugalščini, so se jim na obraz narisali široki nasmehi.

PORTUGALCI 

Portugalce smo občutili kot zelo prijazne, gostoljubne, odprte in strastne ljudi, polne energije. Naučili smo se, da se je treba v avto, katerega voznik je Portugalec, vedno usesti pripravljen na turbulentno in noro vožnjo. Nekaj časa se namreč peljejo po sredinski črti, nekaj časa po dveh kolesih, včasih sekajo ovinke po nasprotnem pasu ali pa celo v ovinku prehitevajo ostala vozila. Kljub temu promet poteka dokaj varno in zeeelo hitro, saj vozniki radi tekmujejo s časom, pot pa zato vedno mine kot bi tlesknil.

KULTURA

Našo kulturno pot po Portugalski so krasili čudoviti arhitekturni slogi iz različnih obdobij in veeeeeeliiiikooo ploščic. V vsakem obiskanem mestu smo videli v Atlantik iztekajoče se reke, ki mesta naredijo še bolj čarobna. Na splošno kultura Portugalske ni preveč drugačna od slovenske, je pa drugačna njuna zgodovinska zgodba, kar se odraža v portugalski identiteti. Spoznali smo kar precej ljudi, ki prihajajo iz nekdanjih portugalskih kolonij in tako puščajo svoj pečat v portugalskem edinstvenem kulturnem razvoju.

ZANIMIVE JEDI

Portugalsko drugačnost smo tudi okusili. Poskusili smo veliko različnih tradicionalnih jedi, katerih glavna sestavina je največkrat riba polenovka. Velikokrat jo spremljata riž ali krompir, včasih celo oboje. Omembe vredna je tudi jed francesinha, ki jo mora poskusiti prav vsak turist.  Ker pa brez sladice ne gre, smo si privoščili kar nekaj sladkih grižljajev, ki so bili izvrstni (najbolj znani slaščici sta cheesecake in Pastel de nata).

14. in 15. dan: PORTUGALSKA, ADEUS!

Ker je bila današnja noč naša zadnja »polna« noč, smo jo morali izkoristiti do konca. Skupaj smo se družili do poznih večernih ur, zjutraj pa smo se malo kasneje, še zadnjič skupaj zbrali za okroglo mizo in pri  zajtrku naredili načrt za današnji dan. Najprej smo dodelali našo prejšnjo objavo za blog in jo objavili. Nekaterim je primanjkovalo precej spanca, zato so se nato zavili v odeje, drugi pa smo se odpravili na sprehod po mestu. Ob 12.45 nas je čakalo običajno kosilo (juha, riba, krompir in solata), ki pa smo ga tokrat imeli v sosednjem hotelu. Manjkala pa je sladica,  zato smo se po kosilu odpravili na lov na slaščičarne.

Profesorica Mika nas je vodila do najboljše slaščičarne v mestu, ki jo je odkrila pred nekaj dnevi. Tam smo nabrali tudi nekaj slaščic za naše družinske člane, da bodo lahko tudi oni okusili delček portugalske kulinarike. S praznimi denarnicami in polnimi vrečkami smo se vrnili nazaj v naš hotel, kjer smo se uredili za bližajočo se poslovilno »prireditev«.

Braga Mob, organizator naših dejavnosti, je za vse odhajajoče skupine pripravil večerjo, pred katero je potekala še podelitev certifikatov in izpolnjevanje kratke ankete in fotografiranje, ki mu ni bilo videti konca. Dogodek smo si predstavljali malo drugače, a smo se kljub temu v hotel vrnili siti in pripravljeni na pakiranje.

Večerjo smo zaključili s torto

Spominke smo že pridno pospravili na varno v kovčke, pred nami pa je samo še dolga pot do doma. Izpred hotela se bomo odpeljali v soboto ob 3.30 zjutraj, let pa bomo imeli ob 6.30. Po pristanku v Milanu nas čaka le še 6-urna vožnja do Ljubljane.

Naš dom pretekla dva tedna

Zadnja fotografija na portugalskih tleh

13.dan: »ZVOKI PADAJOČE STEKLENICE«

1.november

Naš predzadnji dan … dan vseh mrtvih ...

Že pred prvimi sončnimi žarki se je v pokrajini Minho, nad skrivnostnim mestom Braga, raztezala mračna meglica … V hotelu ob železniški postaji, sobi številka 203, so mirni spanec nedolžne deklice zmotili neobičajni zvoki … Prepričana je bila, da jo je prišel preganjat stari prijatelj zaradi neporavnanih dolgov. Bolj kot so se glasovi približevali, bolj se je skrivala pod odejo … Ko se je zavedla, da izhoda iz te »nočne more« ne bo, se je opogumila, zbrala vso svojo žensko moč, stekla do stikala za luč in si s tem rešila življenje.  Spreletel jo je še večji srh, saj je na sosednji postelji nepremično ležala njena sostanovalka. Pod prsti je kmalu začutila hladno stikalo, ki je ob premiku prižgalo odrešilno luč. 

Glasovi še kar niso potihnili in so prestrašeni deklici preprečili nadaljnji spanec …

Na tak način se je danes prebudila Maša. Čeprav se je zbudila v zgodnjih jutranjih urah, jo je na zajtrk prehitela vedno prva Maruša. Tudi Marušo pa je današnje jutro pričakalo »presenečenje«. V jedilnici jo je prehitel Luka in s tem izpolnil svoj življenjski cilj. Le s kom ima veze, da je na tako temačno jutro izpolnil takooo mogočni cilj?? Ko so se jima za mizo pridružili še ostali člani ekipe 6+1, smo skupaj pozajtrkovali in se ob desetih odpravili na izlet v mestece Viana do Castelo, ki leži ob ustju reke Lime. 

Najprej smo se zapeljali na z drevesi poraščen grič nad mestom, kjer stoji bazilika Sv. Lucije. Od tam je prečudovit razgled na spodaj ležeče mesto in reko Limo, ki se mirno izliva v neskončni Atlantik. To razgledno točko so objavili tudi v reviji National Geographic in jo označili za eno najlepših na svetu.

Bazilika sv. Lucije

Rebeka in Mika sta se povzpeli na sam vrh bazilike

Skupinska slika z vodičko Rito

Pogled z Monte de Santa Luzia na mesto Viana do Castelo

Od tam smo se lačni spustili nazaj v mesto, kjer smo želodčke napolnili kar v nakupovalnem centru. Ta se drži železniške postaje, zato je poln premikajočih se vlakcev.

Za kosilo smo si privoščili že pogrešano pico

Maša s polnimi usti, Andraž pa še zaskrbljeno čaka na svojo pico ...

Po kosilu sta nas vodiča odpeljala na sprehod skozi mesto in nam razkazala njegove glavne znamenitosti. Za staro mestno jedro so značilne renesančne in emanuelovske hiše.

Mestna hiša na trgu republike

Sprehodili smo se tudi vzdolž reke Lime in jo pospremili do njenega izlitja v morje. Ker se Atlantika ne moremo dotakniti vsak dan, smo izkoristili to enkratno priložnost in vanj namočili prstke. Madžari, s katerimi smo bili na izletu, pa so bili veliko drznejši in v morje namočili ... Niso jih ustavile niti nizke temperature in rahel dež.  

Hrepenenje po morju je končno potešeno

Obalna promocija naše šole

Zaradi slabega vremena smo se kaj kmalu odpravili nazaj proti hotelu in se pogreli v naših sobah. Še dodatno pa nas je pogrela topla večerja in druženje ob in po njej. Sedaj zremo skozi okno v dež, meglico pa še vedno oblega skrivnostno Brago. Upamo, da se že poslavljata, saj jutri pričakujemo lepo vreme in zaključek našega nabiranja izkušenj na tujih tleh.