1.november
Naš predzadnji dan … dan vseh mrtvih ...
Že pred prvimi sončnimi žarki se
je v pokrajini Minho, nad skrivnostnim mestom Braga, raztezala mračna meglica …
V hotelu ob železniški postaji, sobi številka 203, so mirni spanec nedolžne
deklice zmotili neobičajni zvoki … Prepričana je bila, da jo je prišel preganjat
stari prijatelj zaradi neporavnanih dolgov. Bolj kot so se glasovi
približevali, bolj se je skrivala pod odejo … Ko se je zavedla, da izhoda iz te
»nočne more« ne bo, se je opogumila, zbrala vso svojo žensko moč, stekla
do stikala za luč in si s tem rešila življenje. Spreletel jo je še večji srh, saj je na sosednji postelji nepremično ležala njena sostanovalka.
Pod prsti je kmalu začutila hladno stikalo, ki je ob premiku prižgalo
odrešilno luč.
Glasovi še kar niso potihnili in so prestrašeni deklici preprečili nadaljnji
spanec …
Na tak način se je danes
prebudila Maša. Čeprav se je zbudila v zgodnjih jutranjih urah, jo je na zajtrk
prehitela vedno prva Maruša. Tudi Marušo pa je današnje jutro pričakalo
»presenečenje«. V jedilnici jo je prehitel Luka in s tem izpolnil
svoj življenjski cilj. Le s kom ima veze, da je na tako temačno jutro izpolnil
takooo mogočni cilj?? Ko so se jima za mizo pridružili še
ostali člani ekipe 6+1, smo skupaj pozajtrkovali in se ob desetih odpravili na
izlet v mestece Viana do Castelo, ki leži ob ustju reke Lime.
Najprej smo se zapeljali na z drevesi poraščen grič nad mestom, kjer stoji bazilika Sv. Lucije. Od tam je prečudovit
razgled na spodaj ležeče mesto in reko Limo, ki se mirno izliva v neskončni
Atlantik. To razgledno točko so objavili tudi v reviji National Geographic in jo označili za eno najlepših na svetu.
 |
| Bazilika sv. Lucije |
 |
| Rebeka in Mika sta se povzpeli na sam vrh bazilike |
 |
| Skupinska slika z vodičko Rito |
 |
| Pogled z Monte de Santa Luzia na mesto Viana do Castelo |
Od tam smo se lačni spustili
nazaj v mesto, kjer smo želodčke napolnili kar v nakupovalnem centru. Ta se
drži železniške postaje, zato je poln premikajočih se vlakcev.
 | ||
Za kosilo smo si privoščili že pogrešano pico
|
Po kosilu sta nas vodiča
odpeljala na sprehod skozi mesto in nam razkazala njegove glavne znamenitosti. Za staro mestno jedro so značilne renesančne in emanuelovske hiše.
 |
Mestna hiša na trgu republike
|
Sprehodili smo se tudi vzdolž
reke Lime in jo pospremili do njenega izlitja v morje. Ker se Atlantika ne
moremo dotakniti vsak dan, smo izkoristili to enkratno priložnost in vanj
namočili prstke. Madžari, s katerimi smo bili na izletu, pa so bili veliko
drznejši in v morje namočili ... Niso jih ustavile niti nizke
temperature in rahel dež.
 |
| Hrepenenje po morju je končno potešeno |
 |
| Obalna promocija naše šole |
Zaradi slabega vremena smo se kaj
kmalu odpravili nazaj proti hotelu in se pogreli v naših sobah. Še dodatno
pa nas je pogrela topla večerja in druženje ob in po njej. Sedaj zremo skozi okno v dež, meglico pa še vedno oblega skrivnostno Brago. Upamo, da se že poslavljata,
saj jutri pričakujemo lepo vreme in zaključek našega nabiranja izkušenj na tujih tleh.
Ni komentarjev:
Objavite komentar