četrtek, 01. november 2018

13.dan: »ZVOKI PADAJOČE STEKLENICE«

1.november
Naš predzadnji dan … dan vseh mrtvih ...

Že pred prvimi sončnimi žarki se je v pokrajini Minho, nad skrivnostnim mestom Braga, raztezala mračna meglica … V hotelu ob železniški postaji, sobi številka 203, so mirni spanec nedolžne deklice zmotili neobičajni zvoki … Prepričana je bila, da jo je prišel preganjat stari prijatelj zaradi neporavnanih dolgov. Bolj kot so se glasovi približevali, bolj se je skrivala pod odejo … Ko se je zavedla, da izhoda iz te »nočne more« ne bo, se je opogumila, zbrala vso svojo žensko moč, stekla do stikala za luč in si s tem rešila življenje.  Spreletel jo je še večji srh, saj je na sosednji postelji nepremično ležala njena sostanovalka. Pod prsti je kmalu začutila hladno stikalo, ki je ob premiku prižgalo odrešilno luč. 
Glasovi še kar niso potihnili in so prestrašeni deklici preprečili nadaljnji spanec …
Na tak način se je danes prebudila Maša. Čeprav se je zbudila v zgodnjih jutranjih urah, jo je na zajtrk prehitela vedno prva Maruša. Tudi Marušo pa je današnje jutro pričakalo »presenečenje«. V jedilnici jo je prehitel Luka in s tem izpolnil svoj življenjski cilj. Le s kom ima veze, da je na tako temačno jutro izpolnil takooo mogočni cilj?? Ko so se jima za mizo pridružili še ostali člani ekipe 6+1, smo skupaj pozajtrkovali in se ob desetih odpravili na izlet v mestece Viana do Castelo, ki leži ob ustju reke Lime. 
Najprej smo se zapeljali na z drevesi poraščen grič nad mestom, kjer stoji bazilika Sv. Lucije. Od tam je prečudovit razgled na spodaj ležeče mesto in reko Limo, ki se mirno izliva v neskončni Atlantik. To razgledno točko so objavili tudi v reviji National Geographic in jo označili za eno najlepših na svetu.


Bazilika sv. Lucije
Rebeka in Mika sta se povzpeli na sam vrh bazilike


Skupinska slika z vodičko Rito

Pogled z Monte de Santa Luzia na mesto Viana do Castelo
Od tam smo se lačni spustili nazaj v mesto, kjer smo želodčke napolnili kar v nakupovalnem centru. Ta se drži železniške postaje, zato je poln premikajočih se vlakcev.
Za kosilo smo si privoščili že pogrešano pico

Maša s polnimi usti, Andraž pa še zaskrbljeno čaka na svojo pico ...
Po kosilu sta nas vodiča odpeljala na sprehod skozi mesto in nam razkazala njegove glavne znamenitosti. Za staro mestno jedro so značilne renesančne in emanuelovske hiše.


Mestna hiša na trgu republike
Sprehodili smo se tudi vzdolž reke Lime in jo pospremili do njenega izlitja v morje. Ker se Atlantika ne moremo dotakniti vsak dan, smo izkoristili to enkratno priložnost in vanj namočili prstke. Madžari, s katerimi smo bili na izletu, pa so bili veliko drznejši in v morje namočili ... Niso jih ustavile niti nizke temperature in rahel dež.  
Hrepenenje po morju je končno potešeno

Obalna promocija naše šole

Zaradi slabega vremena smo se kaj kmalu odpravili nazaj proti hotelu in se pogreli v naših sobah. Še dodatno pa nas je pogrela topla večerja in druženje ob in po njej. Sedaj zremo skozi okno v dež, meglico pa še vedno oblega skrivnostno Brago. Upamo, da se že poslavljata, saj jutri pričakujemo lepo vreme in zaključek našega nabiranja izkušenj na tujih tleh.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

KAJ SMO SE NAUČILI?

DELO V LABORATORIJU Cilj izmenjave je, da   v praksi spoznamo delo, na katerega se z veliko mukami teoretično pripravljamo v šolskih klo...